Metabolni sindrom- dejavnik tveganja za PB?

Zhang X et al. , Neurology 2025 Sep
Pripravila: Maja Kojović, specialistka nevrologije
Metabolni sindrom (MetS) je skupek simptomov, med katerimi so debelost, hipertenzija, dislipidemija in hiperglikemija, in je pomemben dejavnik za nastanek srčno-žilnih bolezni, rakavih bolezni ter kognitivnega upada.
Predhodne raziskave o povezavi med MetS in PB so mešane: nekatere študije so pokazale povečano tveganje za PB (23–69 %), druge pa niso našle pomembne povezave. Raziskava z najdaljšim obdobjem spremljanja (30 let) je celo ugotovila negativno povezavo med MetS in PB. Dve nedavni sistematični pregledi literature z metaanalizami sta poudarili obstoj pozitivne povezave med MetS in razvojem PB, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je MetS povezan s 30 % večjim tveganjem za razvoj PB.
Da bi bolje razumeli povezavo med metabolnim sindromom in Parkinsonovo boleznijo (PB), so sedaj raziskovalci uporabili podatke populacijske raziskave UK Biobank, v kateri so spremljali 467.000 odraslih brez diagnoze PB ob začetku (starost 37–73 let), od katerih je 38 % imelo metabolni sindrom. Poleg tega so z uporabo poligenskega tveganja raziskali, ali genetska predispozicija za PB vpliva na povezavo.
Ključne najdbe:
-Tekom 15-letnega spremljanja je več kot 3000 udeležencev razvilo PB, od tega približno polovica z MetS. Tveganje za PB je bilo pri osebah z MetS za 39 % višje kot pri tistih brez MetS.
-Tveganje se je postopno povečevalo z vsako dodatno komponentno MetS (razmerje tveganja 1,14) in je postalo statistično pomembno pri štirih ali petih komponentah MetS.
-Tveganje za PB se je podvojilo pri posameznikih z MetS in visokim poligenskim tveganjem za PB, v primerjavi z osebami z nizkim genetskim tveganjem in brez MetS.
-Ključni dejavniki so bili abdominalna debelost, hipertenzija, nizka raven holesterola HDL in povišan hemoglobin A1c (ne pa tudi trigliceridi).
V metaanalizi 9 raziskav, ki so zajele 25 milijonov udeležencev in več kot 98.000 primerov PB, so imeli posamezniki z MetS povečano tveganje za PB (skupno relativno tveganje 1,29).
Komentar:
Večina prejšnjih raziskav o povezavi MetS in PB je bila omejena s kratkimi obdobji spremljanja (običajno manj kot 8 let). Ker je za PB značilna dolga preklinična (prodromalna) faza, lahko kratkoročne raziskave pokažejo morebitno obratno vzročnost; na primer, zgodnja faza PB lahko vpliva na razvoj MetS preko sprememb v posameznikovih gibalnih navadah ali obvladovanju drugih pridruženih bolezni, kar lahko vodi do precenjene povezave med MetS in PB. Prednosti te raziskave sta velik vzorec in dolžina spremljanja, kar omogoča bolj zanesljivo oceno tveganja. Rezultati kažejo, da je MetS potencialno spremenljiv dejavnik tveganja za PB, zlasti pri posameznikih z genetsko predispozicijo za razvoj PB.
https://www.neurology.org/doi/10.1212/WNL.0000000000214033