Nevrologija in narava- tartufi, bele orhideje in mikoriza
Tartufi, bele orhideje in mikoriza
Avtor: Vesna M. van Midden, specializantka nevrologije
Večina ljudi bi svoj stik s svetom gliv povzela s tankimi rezinami tartufov na testeninah, popečenimi šampinjoni in jurčkovo omako. A tudi če morda do zdaj o glivah niste razmišljali prav veliko, obstajajo ljudje, ki so kraljestvu gliv predali svojo raziskovalno in življenjsko pot. Med njimi je Marlin Sheldrake, avtor knjige Entangled life, ki je na Univerzi v Cambridge-u opravil doktorat na temo tropske ekologije. V njem je vztrajno zbiral vzorce zemlje iz tropskega deževnega gozda in proučeval kako glive oblikujejo simbiotska razmerja z rastlinami in tako skupaj tvorijo t.i. mikorizna omrežja. V knjigi bralcem odpre pogled v nov svet velikih omrežji in evolucijskih adaptacij, ki glivam omogočajo uspešno življenje na našem planetu. Začne pri tartufih, na videz neuglednih gomoljih, ki so tako uspešno ugrabili pozornost človeštva, da dandanes predstavljajo več kot 300 milijonsko industrijo, ki skrbi, da se znajdejo na naših krožnikih.
Ob temse večina ljudi ne zaveda, da je tartuf plod dveh kompatibilnih micelijskih omrežji, ki se razstirajo po podzemlju gozda. Ob stiku oba micelija darujeta genetski material, eden od micelijev pa priskrbi hranila za tartuf. Ker dozori v podzemlju (kar ni najboljši medij za širjenje spor) mora na nek način priti na površje. Zato so preko naravne selekcije zreli tartufi začeli proizvajati močno aromo, ki v podzemlje privablja divje svinje (v zanimivem preobratu dogodkov pa tudi pse in ljudi), ki jih izkopljejo, pojejo in spore razširijo po celem svetu. Katera komponenta arome tartufa v podzemlje privlači gozdne obiskovalce ni povsem jasno, možno pa je, da gre za uspešno mimikrijo spolnih hormonov divjih svinj
Neverjetne evolucijske prilagoditve gliv se tu zgolj začnejo. Marlin nam predstavi tudi rod Cordyceps (slovensko glavatci), ki je zaradi svojega morbidnega življenjskega cikla navdušila tudi pisatelje televizijske serije Last of us. Vendar pa v svetu žuželk, omenjena serija ne bi predstavljala znanstvene fantastike. Po tem ko spora Ophiocordyceps unilateralis uspešno okuži mravljo delavko, začne preraščati njen organizem. Obnašanje mravlje se drastično spremeni – izgubi strah pred višino in začne plezati proti nebu. Najde del lista, ki je na pravi oddaljenosti od gozdnih tal (cca 25cm), da zagotavlja primerno vlažnost za rast glive, počaka do poldneva in še zadnjič ugrizne v listno žilo. Na tej točki je živčni sistem mravlje edini, ki ga gliva še ni infiltrirala. Gre za poslednje dejanje nesrečne mravlje, ki jo potem gliva preraste in v nekaj dneh iz nje zraste goba, ki spore spusti v zrak. In krog se ponovi. Neverjetno je, da Ophiocordyceps unilateralis v kar 98% doseže, da mravlja ugrizne točno v glavno listno žilo, cca 25cm od gozdnih tal, ugrizi okuženih mravelj pa se zgodijo sinhronizirano takrat ko je sonce najvišje. Natančno režiran ples, ki ga mnoge žuželke plešejo po taktirki gliv iz rodu Cordyceps je posledica milijonov let evolucije. Prvi fosili cordycepsa (Paleoophiocordyceps coccophagus) segajo v zadnjo dobo zgodnje Krede (pred približno 100 milijoni let).
Knjiga nas nato popelje globlje v svet micelijskih omrežji, ki se pletejo pod tlemi vsakega gozda in tvorijo tako tesne povezave z rastlinami, da v mnogih primerih preraščajo njihovo medceličnino. V zameno za ogljikove hidrate rastlinam dostavljajo fosfor in dušik. Vendar pa izmenjava ne poteka zgolj na ravni posamezne rastline, ampak hranila tudi prerazporejajo med njimi, kar so pokazali z radioaktivno označenimi sladkorji, ki so jih vbrizgali v posamezna drevesa in spremljali njihovo pot. Tako so ugotovili, da se ogljikovi hidrati iz uspešnih dreves, znajdejo v podrasti, ki ima zaradi sence krošenj manj učinkovito fotosintezo. Spomladi, ko je podrast izpostavljena polni moči sonca, pa gredo sladkorji v drugo smer. S prerazporejanjem sladkorjev od uspešnejših do manj uspešnih rastlin, miceliji ohranjajo ravnovesje in zdravje svojega teritorija. Posledično obstajajo vrste rastlin, ki so zaradi tesne povezanosti z mikoriznim omrežjem povsem izgubile sposobnost proizvajanja klorofila in vsa svoja hranila dobijo od micelija, kisi jih 'sposodi' od dreves in drugih rastlin s katerimi tvori povezave. Kaj točno dobi micelij v zameno, ni povsem jasno, vendar pa se na dobrodelnost omrežja zanaša več vrst orhidej, med drugim tudi rjava gnezdovnica (Neottia nidus-avis), ki jo lahko najdemo tudi v Sloveniji . V takšni ali drugačni obliki v mikoriznih omrežjih sicer sodeluje večina kopenskih rastlin.
Ob vsem tem se bralec začne spraševati kako je spregledal tako pomemben gradnik našega ekosistema. Dejstvo je, da se mreže oz. omrežja hitro skrijejo našim očem, saj funkcionalno celoto tvori več na videz majhnih in nepomembnih členov. Omrežje(oz. posledice njegoveha delovanja) se razkrije le tistim, ki dobro opazujejo in postavljajo dovolj odprta vprašanja. Neglede na to, da imamo (za voljo notranjega miru) željo po jasnih vzročno posledičnih razmerjih, je realnost narave (in tudi nevrologije) bližje visoko funkcionalnemu psevdo-organiziranemu kaosu prekrivajočih se omrežij, ki omogočajo (so)bivanje živih bitji.